Spoznala sva se na Tinderju. Prvi zmenek je bil super. Drugi tudi. Tretji že malo manj. Ampak nič hudega, imel je res naporen teden.

Rekel je, da si želi resnega odnosa. To je pomembno. Sicer ga še nikoli ni imel, ampak tudi to ni problem. Saj lahko na to pot stopiva skupaj.

Potem je izginil za nekaj dni. Ko se je spet pojavil, je bil čudovit.

In seks. Kako nor je bil seks. Čeprav se nisva zares ujela. Ampak tista kemija. Vem, da je nekaj med nama.

Tudi prijateljica je rekla, da ima potencial.

Povedal mi je, da bo dokončal faks, ki ga dela že leta. Vmes se mu je dogajalo preveč stvari in ga razumem. Živi doma, saj so najemnine res drage. Glede otrok še ne ve, ali si jih želi. Jaz si jih. Ampak za to imava še čas.

Potem se ni javil en teden.

Ko je poklical, je rekel, da me je zelo pogrešal, vendar je bila v službi prava norišnica. Vem, kako je to. Sprva sem bila jezna, potem pa sem ga razumela. Saj ne bo vedno tako.

Res mi je všeč. Čutim, da bi to lahko bilo to. Skupaj bi lahko ustvarila čudovito življenje. Pravzaprav vem, da lahko ustvariva ljubezen, o kateri mnogi samo sanjajo.

Uf. Metuljčki. Ja. To je to. Prava ljubezen.

Zahodna kultura je romantično ljubezen postavila na piedestal. Že od rojstva nam jo v vse pore naše biti porinejo princeske in princi, ki po številnih začetnih zapletih romantično večno ljubezen na koncu le najdejo. Opevajo jo tudi filmi, glasba in knjige. Ideja, da nekje obstaja oseba, s katero bomo srečni do konca svojih dni, se je tako globoko zasidrala v naše predstave o odnosih.

O tem, ali prava oseba sploh obstaja in kaj se zgodi po tem, ko odjezdita skupaj v sončni zahod, bi lahko napisali svoj članek. Tokrat pa ostanimo na začetku.

Zakaj lahko človeka, ki ga pravzaprav šele spoznavamo, tako hitro povzdignemo v nekoga, s katerim že vidimo svojo prihodnost?

Par na zmenku ob kavi

Zaljubljenost zamegli opozorilne znake

Vsi poznamo metuljčke, obsesivno razmišljanje o drugi osebi, sanjarjenje, ki nam ne da spati, in pričakovanje, kdaj bo prišel trenutek, da ljubljeno osebo spet vidimo. In potem na tistem kosilu, ki smo ga tako dolgo čakali, opazujemo lepoto druge osebe, zdi se nam, da pogovor tako lepo teče, ter dobivamo vedno bolj intenziven občutek, da to osebo poznamo že iz prejšnjega življenja.

Preplavljeni z lepimi občutki lahko popolnoma izbrišemo iz spomina, da je prav ta ista oseba zamudila več kot 15 minut, da se nam ni opravičila, da se vede arogantno do natakarja ter da žveči z odprtimi usti.

Tako se na začetku odnosa zgodi nekaj pomembnega. Ne zaljubimo se samo v osebo, ki je pred nami, ampak tudi v predstavo, ki smo si jo o njej ustvarili. Posledično lažje opazimo lastnosti, ki ustrezajo naši predstavi idealnega partnerja, prazna mesta pa zapolnimo z lastnimi željami, pričakovanji in fantazijami. Težava nastane, ko idealizirana podoba dejansko preglasi to, kar nam kaže dejansko vedenje druge osebe.

Oklepamo se le najlepših trenutkov odnosa

Začetek odnosa je lahko čudovit, hkrati pa je prepleten z negotovostjo. V fazi spoznavanja lahko nekdo pokaže svojo nežnost, pozornost, bližino ali globoke pogovore. In prav te trenutke lahko vzamemo kot dokaz njegove prave narave.

Ko se kasneje umakne, ne drži dogovora ali nas razočara, tega ne vključimo enakovredno v našo oceno. Pogosto najdemo razlage, ki jih vztrajno producira naša domišljija, da je oseba, ki je predmet našega zanimanja, zgolj utrujena, malo prestrašena, pod stresom ali pa da potrebuje samo še malo več časa.

»Nisva se kaj pogosto slišala zadnje tri tedne (beri: nič stikov), ampak potem sva preživela najboljšo noč, tako je bilo lepo.«

Ko enkrat verjamemo, da ima oseba ogromen potencial, najboljše trenutke začnemo obravnavati kot pravilo, ponavljajoče se vedenje, ki morebiti kaže drugačno sliko, pa kot izjemo.

Poročni par in predstava o skupni prihodnosti

Ko nam je boj za ljubezen znan

Če smo se že v zgodnjem otroštvu naučili, da je treba za bližino, pozornost ali naklonjenost čakati, se truditi ali prilagajati, nam je lahko podobna negotovost v partnerskem odnosu nenavadno domača.

Morda smo se morali zelo potruditi, da smo bili opaženi. Morda smo se naučili biti pridni, uspešni, nezahtevni ali pa smo se naučili predvsem dobro zaznavati, kaj potrebujejo drugi. Če smo se ob tem dobili sporočila, da ljubezen ni nekaj, kar lahko zlahka dobimo od naših staršev, ampak nekaj, za kar se je treba boriti, nas lahko prav takšni nestanovitni odnosi v odrasli dobi močno pritegnejo.

Če močno hrepenimo po ljubezni, varnosti, razumevanju, stabilnosti ali potrditvi, lahko v drugi osebi začnemo videti predvsem to, kar bi tako zelo potrebovali.

Na ta način se začne neskončno čakanje. Da bo oseba končno dovolj prisotna. Da bo pripravljena. Da se bo odločila. Da bo videla, koliko dajemo v odnos. Vmes pa najdemo razlage. In se še malo bolj potrudimo. Še malo bolj razumemo. Še malo počakamo.

Od potenciala nazaj v realnost

Faza zaljubljenosti je lahko zelo lepa in po mojem mnenju je prav, da jo tudi v polnosti zaužijemo. Pustimo metuljčke, da letajo visoko, uživajmo v vznemirjenosti, ko se ne moremo skoncentrirati na nič drugega, potopimo se v občutke sreče, ki so lahko zares intenzivni.

Če pa je naša želja resen odnos, je dobro, da se vendarle malo spustimo na zemljo in pogledamo, kaj se dejansko v odnosu dogaja. Četudi je oseba v določenih trenutkih nežna, prisotna, odgovorna in predana, za odnos ni pomembno samo, česa je nekdo sposoben v svojih najboljših trenutkih. Pomembno je, kaj počne večino časa.

In prav intenzivnost, ki jo ponavadi občutimo v fazi zaljubljenosti, nas lahko zmotno prepriča, da odnos obeta in da se je že ustvarila bližina in povezanost.

Kaj pa lahko naredimo? Opazujmo osebo. Ne samo v najboljših trenutkih, ampak tudi takrat, ko je utrujena, pod stresom ali ko stvari ne gredo po načrtih. Ali besede spremljajo dejanja, ali se drži dogovorov, kako rešuje nesoglasja, kakšne odnose ima z drugimi in kako se mi v resnici ob tej osebi počutimo. Danes, ne jutri, danes!

Ob tem si lahko zastavimo tri nekoliko neprijetna, a pomembna vprašanja:

  • Ali mi je všeč oseba, kakršna je danes, ali predvsem njena možna prihodnja različica?
  • Ali lahko vidim celoten spekter vedenja osebe ali se oklepam zgolj nekaj izjemno lepih trenutkov?
  • Če bi vedela, da se ta oseba nikoli ne bo spremenila, bi si tega odnosa še vedno želela?

Če opažate, da se v vaših odnosih določeni vzorci ponavljajo, je lahko individualna psihoterapija prostor, kjer jih lahko bolje razumete in raziskujete.