Blagajna. Seveda ne vzamem nakupovalne košarice, ker sem prišla samo po mleko. Potem pa polne roke in gužva na blagajni.
Čakam. Že 10 minut. Vrsta se nikamor ne premika.
Občutim čudno vročino. Kot bi mi gorel obraz. Groza. Gledam ostale ljudi v vrsti. Zdi se, da jim ni nič vroče. Jaz pa vedno bolj gorim. Shit. Kaj se dogaja?
Dihanje postane hitrejše. Čuden občutek imam tudi v vratu. Kot bi me nekdo stiskal. Kaj, če me je zadela kap?
Postanem pozorna na srce. Čudno bije. Močno. Me je kap? Bom umrla?
Zdaj mi ne gori zgolj obraz, vročino čutim po celem telesu. Moram iz trgovine. Kaj, če vmes padem v nezavest? Sramota. Hvala bogu, da nisem oblekla krila, ampak hlače, če me bodo že morali pobirati s tal.
Srce naenkrat bije z vso močjo. Ne morem dihati. Duši me. Čutim grozo. Umrla bom.
Odložim robo in tečem ven.
Kaj se dogaja v telesu med paničnim napadom?
Mnogi ljudje vsaj enkrat v življenju doživijo panični napad. Gre za sila neprijetno izkušnjo in v terapevtski sobi največkrat slišim, da ljudje ob nenevadnih telesnih znakih najprej pomislijo, da jih je zadela kap, da bodo padli v nezavest ali da bodo celo umrli.
Obisk urgence ni nič nenavadnega, posebej ko panični napad doživimo prvič. In ni težko razumeti, zakaj. Telesni občutki so lahko tako intenzivni, da jih doživimo kot resnično življenjsko nevarnost.
Med paničnim napadom se sproži telesni odziv, ki nas sicer pripravlja na boj ali beg. Tipični znaki so hitrejše bitje srca, spremembe dihanja in napetost v mišicah, saj se telo pripravlja, da se bo lahko hitro odzvalo na nevarnost. Kot bi proti nam drvel avto. Ali kot bi sredi gozda zagledali medveda. Mi pa zgolj s kruhom in mlekom v rokah stojimo na blagajni. Ali pa v sejni sobi poslušamo šefa, ki se zgraža nad rezultati poslovanja. Ali pa se peljemo v avtobusu.
Težava je, da se ta odziv lahko sproži tudi takrat, ko neposredne nevarnosti ni.
Telo se odziva, kot da smo ogroženi, mi pa prestrašeno poskušamo razumeti, kaj se z nami dogaja.
Panični napad sam po sebi praviloma ni življenjsko nevaren, čeprav so občutki med njim lahko izjemno zastrašujoči. Pomembno pa je, da novih ali nepojasnjenih telesnih simptomov ne pripisujemo samodejno paniki, saj imajo lahko tudi druge zdravstvene vzroke.
Zakaj se po paničnem napadu začnemo izogibati določenim situacijam?
Ko panični napad doživimo prvič, gre za izjemno neprijetno izkušnjo in ko mine, se pogosto okrepi strah, da se bo ponovil. Če smo panični napad doživeli v trgovini, kot v našem primeru, nam lahko že misel na trgovino povzroči nelagodje in strah.
Mnogi ljudje se potem začnejo izogibati prostorom, kjer so panični napad doživeli. Naši možgani si namreč okoliščine močnega strahu zapomnijo kot potencialno nevarne, da bi nas zaščitili.
Še posebej neprijetne postanejo situacije, v katerih imamo občutek, da ne moremo preprosto oditi. Sestanek, kjer moramo šefu poročati, kaj smo prejšnji teden delali. Vlak, ki se med postajama ne ustavi. Gneča, iz katere se težko umaknemo. Frizer in barva na naši glavi.
Potem pa se začne začarani krog. Izogibanje. Najprej trgovini. Potem morda gneči. Vožnji z vlakom. Sestankom. S tem se naš življenjski prostor začne ožati.
Izogibanje nam prinese trenutno olajšanje, dolgoročno pa lahko utrjuje prepričanje, da je bila situacija resnično nevarna in da smo se neprijetnemu izidu izognili samo zato, ker smo se iz situacije umaknili.
Tako začne strah postopoma odločati, kam bomo šli, kaj bomo počeli in česa se bomo raje izognili. S tem pa lahko nehote še utrjujemo strah pred ponovnim paničnim napadom.

Zakaj ob paničnih napadih nenehno preverjamo svoje telo?
Ko enkrat doživimo panični napad, lahko postanemo pravi detektivi lastnega telesa. Nenehno preverjamo, kako se počutimo, in iščemo najmanjše znake, ki bi lahko napovedovali nov napad. Vsaka sprememba postane sumljiva. Če začutimo toploto v delu telesa, smo morda že našli prvi dokaz, da je nekaj narobe z nami. Zaležana, mravljinčasta roka, ko se zbudimo, ni več zgolj zaležana, mravljinčasta roka, ampak dokaz, da nas je zadela kap. Pa preverjanje dihanja, napetosti v glavi. Seznam je lahko neskončen.
Normalno je, da v telesu ves čas zaznavamo različne senzacije. Srce ne bije vedno enako hitro. Dihanje se spreminja. Včasih nam je vroče, drugič nas zebe. Občutimo lahko napetost, mravljinčenje ali pritisk.
Tudi čustva se odražajo v telesu. Če imamo naslednji dan pomemben nastop, nas je lahko strah že danes. Srce nam bije hitreje, stiska nas v trebuhu, čutimo splošno napetost. Gre za povsem normalen in razumljiv odziv na dogodek, ki se bliža in nam je pomemben. Toda če smo panični napad že doživeli, lahko tudi povsem običajne telesne odzive začnemo razumeti drugače. Namesto da bi hitrejši srčni utrip povezali s tremo pred jutrišnjim nastopom, mu pripišemo katastrofičen pomen. Zopet prihaja panični napad. Tako nas ni več strah samo jutrišnjega nastopa, ampak ta strah posledično še okrepi telesne odzive, ki nas še bolj prestrašijo. Naš notranji detektiv pa je dobil nov dokaz, da je imel ves čas prav.
Tako lahko povsem nehote utrjujemo povezavo med telesnimi senzacijami, njihovimi katastrofičnimi razlagami in strahom.
Kako lahko psihoterapija pomaga pri paničnih napadih?

Pri obravnavi paničnih napadov nam lahko pomaga tudi individualna psihoterapija. Pri svojem terapevtskem delu se mi zdita pomembni predvsem dve smeri.
Prva je razrahljati začarani krog nenehnega preverjanja telesnih senzacij, pripisovanja katastrofičnega pomena in predvsem izogibanja situacijam iz strahu, da se panični napad ponovi. Pomembno je razumeti, kako ta krog deluje, in postopoma spreminjati svoj odnos do telesnih senzacij in strahu.
Druga smer pa je širši pogled na naše življenje. Na nastanek paničnih napadov lahko vplivajo različni biološki, psihološki in življenjski dejavniki. Razumevanje širšega življenjskega konteksta nam lahko pomaga prepoznati, kaj nas obremenjuje, kaj potrebujemo in kje si morda želimo spremembe.
Ob tem se lahko ustavimo in vprašamo:
- Kako živimo in kaj smo vse doživeli?
- Kaj počnemo?
- Nam odnosi prinašajo zadovoljstvo ali nas obremenjujejo?
- Koliko stresa trenutno doživljamo?
- Ali živimo skladno s sabo ali predvsem po pravilih in pričakovanjih drugih?
Kadar so panični napadi pogosti, intenzivni ali pomembno otežujejo vsakdanje življenje, je lahko poleg psihoterapije smiselno tudi zdravljenje z zdravili, o katerem presodi specialist psihiatrije.