Vedno nova knjiga. Predavanje. Meditacija med pranjem zob.

Dnevnik hvaležnosti. Vdih. Pozitivnost. Podcast na sprehodu.

Vsi nekaj predelujemo, manifestiramo, rastemo in dvigujemo vibracije.

Premalo smo samozavestni. Preveč nas skrbi. Še vedno nas kaj razjezi. Nismo dovolj v stiku s sabo. Ne znamo dovolj dobro postavljati mej. Rana od zdaj, še ena nezaceljena iz otroštva. Uf, dela na sebi mi ne bo zmanjkalo.

Ko smo že na tem ponorelem vlaku osebne rasti in nenehno popravljamo sebe, pogledamo še en video vplivneža, ki trdi, da se moramo negativnih čustev znebiti, saj lahko zaradi njih resno zbolimo. Tako se poženemo v nov krog: meditacija, branje, dihanje, predelovanje. In ta krog se nikoli ne konča in lahko postane nov vir pritiska.

Kdaj osebna rast postane pritisk?

V terapevtski sobi pogosto srečujem predvsem drugo plat osebne rasti. Delo na sebi nosi visoke standarde, kako bi se morali počutiti, razmišljati in živeti. Tako vedno znova najdemo nekaj, kar je treba popraviti.

Predvsem pa se zadaj skriva sporočilo, da takšni, kot smo, nismo dovolj. Nekaj je narobe. Nisem še dovolj. Nisem še tam. Vendar kje? To sicer še ne vem, ampak zagotovo bom na cilju miren in srečen.

Ko želja po spremembi postane zahteva po popolnosti

Osebna rast sama po sebi seveda ni problem. Radovednost do sebe, razumevanje lastnih vzorcev in pripravljenost kaj spremeniti so lahko dragoceni ter spremenijo naše življenje na bolje.

Težava nastane, ko se iz želje »rad bi se bolje razumel« počasi premaknemo k zahtevi »moral bi biti drugačen«. Takšen, kot sem, nisem dovolj. Takrat lahko tudi delo na sebi postane nekakšen nedosegljiv ideal. Težnja k popolnosti, ki je seveda nedosegljiva.

Zgodi se, da ne poskušamo zgolj bolje razumeti sebe in morebiti spremeniti kakšen svoj odziv. Poskušamo postati najboljša, optimalna različica sebe, ki je ves čas mirna, samozavestna, srečna, hvaležna in čustveno uravnovešena. Kar pa je precej zahteven projekt.

Roke v meditativnem položaju, ki ponazarjajo meditacijo in osebno rast

Ali so neprijetna čustva znak, da je nekaj narobe z nami?

Sploh ne!

Strah, žalost, zavist, jeza, negotovost in razočaranje so del običajnega človeškega čustvovanja. Njihova prisotnost sama po sebi ne pomeni, da smo naredili premalo na sebi.

Včasih je jeza informacija, da nam nekaj ni všeč. Strah nas lahko opozarja na nevarnost ali negotovost. Žalost se lahko pojavi ob izgubi nečesa, kar nam je bilo pomembno.

Seveda nas lahko nekatera čustva preplavljajo, se predolgo ponavljajo ali nam pomembno otežujejo življenje. Takrat jih je smiselno raziskovati. Pri tem vam lahko pomaga individualna psihoterapija.

Cilj psihoterapije ni življenje brez neprijetnih čustev.

Veliko bolj pomembno je vprašanje, kakšen odnos imamo do njih, ko se pojavijo.

Kaj pa, če nam ni treba vsega popraviti?

Kultura self-helpa nam pogosto prodaja rast kot nikoli zaključeno zgodbo. Vedno obstaja naslednja knjiga. Naslednja metoda. Naslednja rana, ki jo moramo zaceliti. Naslednja boljša različica sebe.

Pri tem pa lahko spregledamo nekaj precej osnovnega: spreminjanje in sprejemanje sebe nista nasprotji. Lahko si želimo spremembe in hkrati ne živimo v stalnem prepričanju, da je naša sedanja različica nekakšen nedokončan izdelek.

Včasih je smiselno nekaj raziskati. Včasih nekaj spremeniti. In včasih ugotoviti, da nam ni treba narediti ničesar.

Morda danes ne potrebujete še ene tehnike. Ni potrebe po stalni hvaležnosti, miru in ravnovesju. Ker to pač ni življenje.

Kdaj pa kdaj je dobro izstopiti s ponorelega vlaka osebne rasti.

Pojesti tisti mastni burek.

Pogledati butasto serijo.

In če nas kdo razjezi v avtu? Morda sredinec ni ravno najbolj dovršena tehnika čustvene regulacije, ampak se nam tudi kdaj zgodi. In je človeško.

mag. Tina Skulj